sobota, 16. februar 2019

Navezanost - Anthony de Mello

... Navezanost je največji ubijalec življenja. Da boš res slišal simfonijo, moraš biti občutljiv za vsak glas slehernega instrumenta v orkestru. Če bi te veselil samo boben, ne bi več slišal simfonije, ker bi ropot bobna preglasil druge instrumente. Lahko, da ti je bolj pri srcu ali boben ali violina ali klavir; nič hudega, saj posebna nagnjenost ne škoduje tvoji zmožnosti, da slišiš in uživaš druge instrumente. Toda v trenutku, ko se tvoje nagnjenje spremeni v navezanost, za druge glasove otopiš; nenadoma jih začneš podcenjevati. In slepi te tudi tvoj izbrani instrument, ker mu daješ veliko večjo ceno, kakor si jo zasluži.

Zdaj pa poglej osebo ali stvar, na katero si navezan: nekoga ali nekaj, čemur si izročil moč, da te napravi srečnega ali nesrečnega. Opazuj, kako si zaradi osredotočenosti na to, da osvojiš to osebo ali stvar in si jo pridržiš in jo edini uživaš in izključiš druge osebe in stvari, in si zaradi svoje obsedenosti s to osebo ali stvarjo manj občutljiv za drugo. Otopel si. Imej poguma, da boš videl, kako si postal poln predsodkov in slepote ob tem predmetu svoje navezanosti. Vprašanje pa je, kako? 

Odpoved in ogibanje ne pomagata, kajti če preženeš glas bobna, te to spet napravi otopelega in neobčutljivega, enako kakor izključno osredotočenje na boben. Ni ti potrebna odpoved, temveč razumevanje, budno spoznanje. Če so ti tvoje navezanosti povzročile trpljenje in žalost, je to pomoč pri razumevanju. Pomoč je tudi to, če si vsaj enkrat v življenju doživel sladki občutek svobode in uživanja življenja, ki ga prinaša nenavezanost. Pomaga tudi to, da zavestno paziš na zvoke drugih instrumentov v orkestru. Toda to ni nadomestek za budno zavest, ki ti predoči izgubo, ki jo utrpiš, če preveč ceniš boben in imaš gluho uho za druge instrumente v orkestru. Tisti dan, ko se to zgodi in preneha tvoja navezanost, ne boš več rekel svojemu prijatelju: “Kako si me osrečil.” Ko rečeš kaj takega, namreč laskaš njegovemu jazu in ga zapeljuješ v željo, da bi ti spet ustregel. In delaš si utvaro, da je tvoja sreča odvisna od tvojega prijatelja. Rajši reci: ”Ko sva se srečala, se je rodila sreča.”  To pušča občutek sreče nedotaknjen od tvojega in njegovega ega. Nobeden od vaju si ne more pripisovati zasluge zanjo. In to vama omogoča, da se razideta nenavezana drug na drugega ali na doživetje, ki ga je prineslo vajino srečanje, kajti nista uživala drug v drugem, temveč v simfoniji, ki se je rodila pri vajinem srečanju. 

In ko se znajdeš v naslednjem položaju ali ob človeku ali pri opravilu, ne boš več občutil starega čustva. Potem boš z veseljem odkril, da se simfonija rojeva tudi tam in da igra v vsakem naslednjem položaju drugačen napev.Zdaj boš šel skozi življenje od enega trenutka do drugega, popolnoma utopljen v tisti trenutek, s seboj pa nosil tako malo iz preteklosti, da bi tvoj duh lahko šel skozi šivankino uho …… Na nobenega človeka ali stvar ne boš navezan, ker se ti bo razvil občutek za simfonijo življenja. Ljubil boš življenje s strastno navezanostjo vsega svojega srca, vse duše vse svoje misli in vse svoje moči. Potoval boš neobremenjen in svoboden in vedno boš živel v večnem zdaj …

Nazaj na https://www.medico-ars.com/osebnostna-rast.php.

Ni komentarjev:

Objava komentarja